Ne razumem ljudi, ki si omislijo hišnega ljubljenčka za samopotrditev ali demonstracijo svojih "učnih" talentov, nato pa ga vržejo skozi vrata ali, še huje, fizično kaznujejo. Čeprav ni jasno, kaj je hujše.
Ti nesrečni skrbniki živijo poleg mene. Ob vsaki priložnosti so svojega ljubljenčka vrgli skozi vrata. Sprva sem mislil, da je to način, da mačko naučim hoditi ven. Ko pa sem začel opazovati prestrašeno puhasto kepo, ki je ure in ure sedela v hladnem vhodu in predano strmela v lastnikova vrata, sem spoznal, da ga lastniki kaznujejo za kakšno prestopek. Včasih je maček, bodisi zaradi lakote bodisi zaradi mraza, po dolgih urah discipliniranja začel praskati po vratih. Nato je lastnik vstopil, prišel ven in ubogo bitje pretepel z metlo. Ali pa ga je lastnik polil z vodo iz vrčka. Bil je neprijeten prizor, vendar se nisem hotel vmešavati, čeprav mi je bila mucka iskreno usmiljena.
Bila je mrzla zima – minus 18 stopinj Celzija se je gibalo že dva tedna. In naš vhod ima ogrevanje, le površno. Vreme je bilo grozno: sneg je bil visoko naložen, veter pa me je zebel do kosti. Pravijo, da v takšnem vremenu dober lastnik ne bo vrgel ven slabega psa ... Psa ne bodo vrgli ven, toda Ryzhik me je nekega večera, ko sem se utrujen vračal iz službe, srečal na stopnicah vhoda. Treseči, žalostni mali možakar je sedel na svojem zdaj znanem mestu in krotko čakal na odpuščanje. Ko me je zagledal, je maček vstal in plaho naredil nekaj korakov proti meni, kot da bi iskal zaščito. Nisem se mogel upreti in sem ga dvignil. Popolnoma zmrznjeno bitje se je nenadoma stisnilo k meni in začelo žalostno predeti. Pokril sem ga s svojim plaščem in, ne da bi razumel, zakaj, nadaljeval gor v svoje nadstropje. Puhki je še naprej predel in se je zdelo, da se ogreva. Potem sem spoznal, da tega bitja ne morem pustiti prenočiti v hladnem predsoblju, poleg tega pa je bil skrajni čas, da malomarnim lastnikom dam lekcijo. Ryzhika sem za noč odpeljal domov.
Maček se je izkazal za nenavadno ljubečega. Po hitrem prigrizku se je malček namestil poleg mene. In za noč se je namestil na posteljo ob vznožju moje postelje. Ob vsaki priložnosti se je Ryzhik (kot sem ga takoj poimenoval) stisnil k meni in nenehno hvaležno predel.
Dolgo pričakovani prost dan je prišel – nisem se mudila v službo in zagotovo se nisem mudila znebiti svojega novega spremljevalca. Vendar so se okoli poldneva izza vhodnih vrat začeli zasliševati glasovi: sosedje, vsa družina, so prišli iskat svojega ljubljenčka. Klicali so ga na vse načine, ga vabili z vsemi skušnjavami in dajali vse obljube. Mislila sem, da je čas, da Rižika spustim ven in ga pošljem lastnikom. Ravno ko sem ga dvignila in se približala vratom, je mucek zaslišal znane glasove, ki so prihajali iz vhoda in ulice. Malček se je v grozi oklepal moje roke in je ni hotel izpustiti. Spustila sem ga na tla – Rižik je stekel v sobo, se splazil pod posteljo in se stisnil globoko. Postalo je jasno, da se žival nikakor noče vrniti k lastnikom.
Nisem več vztrajal, Ryzhik je ostal z mano.
Šest mesecev je minilo. Živiva v popolni harmoniji z najinim muckom – ni hišni ljubljenček, ampak angelček. Ne morem razumeti, kakšna prestopka je lahko malček storil, da si je zaslužil takšno kazen. Sosedje ne vedo, da sem jim ukradla ljubljenčka. Morda se motim. Ampak tudi če bodo kdaj videli mojega kosmatega čudeža, morda na oknu, ga vseeno ne bom vrnila – nekaj si bom izmislila ...
Ljudmila
1 komentar