Znanstveniki trdijo, da skoraj vsakdo trpi za neko vrsto fobije. Medtem ko se nekateri ljudje bojijo zaprtih prostorov, teme ali žuželk, drugi doživljajo fobijo, povezano z živalmi.
Alektorofobija
Ta nenavaden strah je povezan s kokošmi in piščanci. Vendar se oseba ne boji nujno stika s perutnino. Že videoposnetek ali fotografija petelina jo lahko prestraši. Nekateri ljudje z alektorofobijo ne prenesejo pogleda na kokošja jajca, perje ali meso. Ta duševna motnja prizadene tako odrasle kot otroke.
Ta fobija lahko izvira iz otroške travme, povezane s kokošmi. Lahko izvira tudi iz strašljivih zgodb, ki jih pripovedujejo odrasli, ki te grozljive zgodbe uporabljajo za odvračanje otrok od kokošnjaka. Nekateri ljudje se bojijo perutnine zaradi strahu pred okužbo z nalezljivo boleznijo.
Dorafobija
Ta vrsta zoofobije je povezana s strahom pred dotikom živalske dlake. Ljudje, ki doživljajo ta strah, se živali samih po sebi ne bojijo. Bojijo se dotikati njihove dlake, saj verjamejo, da bi to lahko sprožilo prekomerno rast dlak.
Dorafobi ne prenesejo pogleda na kosmate mačke ali pse. Prav tako občutijo grozo ob pogledu na osebo, ki nosi krzno. Ta fobija običajno nastane zaradi napada živali. Včasih pa se pojavi brez očitnega vzroka in oseba, ki trpi zaradi nje, ne more pojasniti, zakaj se boji vonja in pogleda na krzno.
Lutrafobija
Na prvi pogled se živali, kot so vidre, zdijo naravnost ljubke. Vendar nekateri ljudje mislijo drugače. Bojijo se, da jih bo ta sesalec napadel takoj, ko bodo vstopili v odprto vodo. Zaradi te fobije se izogibajo rekam in jezerom, tudi na območjih, kjer vidre še nikoli niso bile najdene.
Nekateri lutrafobi se ne bojijo le videza živali in morebitne agresije, temveč tudi vonja, ki ga oddaja njena koža. Ta fobija se običajno razvije po nesrečnem srečanju z vidro. Kljub neškodljivemu videzu lahko ta plenilec pokaže agresijo, čeprav v samoobrambi.
Ailurofobija
Večina ljudi mačke povezuje z ljubečimi in crkljivimi hišnimi ljubljenčki, ki lahko dom napolnijo s toplino in udobjem. Toda za tiste z ailurofobijo je že en sam pogled na kosmato žival dovolj, da jih zagrabi panika. Nekateri bolniki se bojijo nepredvidljivega vedenja mačk, drugi pa se bojijo, da bi se od njih okužili. Nekateri posamezniki s to motnjo se bojijo izključno črnih mačk, pri čemer se sklicujejo na znamenja in vraževerja.
Ailurofobija se razvije kot posledica nesrečnih interakcij s to živaljo ali čustvene nestabilnosti. To pomeni, da lahko oseba razvije grozljiv strah pred mačkami preprosto zato, ker ji nekdo pove strašljivo zgodbo o tem hišnem ljubljenčku.
Motefobija
Mnogi ljudje se bojijo žuželk, le redki pa ob pogledu na metulje občutijo grozo. Motefobija se najpogosteje razvije pri otrocih, ki so jih učili, da so te žuželke nevarne. Vendar pa obstaja veliko primerov, ko strah traja tudi v odrasli dobi. Motefobi verjamejo, da jih bodo metulji napadli, plazili po njih, mahali s krili in jih celo ugriznili.
Ta fobija se pogosto razvije kot posledica otroške psihološke travme ali nepričakovane izpostavljenosti velikemu številu teh žuželk. Nekateri oboleli priznavajo, da so po obisku zooterarij ali muzejev žuželk razvili strah pred metulji.
Pteronofobija
Ta relativno redka fobija je najpogostejša pri ženskah, ki ob pogledu na perje občutijo nerazložljiv strah. Ta strah ne zahteva nujno neposrednega stika s ptico; že preprosta pernata blazina lahko sproži paniko.
Pteronofobi ne morejo razložiti vzroka tega strahu, saj razumejo, da je perje samo po sebi neškodljivo. Ko pa zagledajo vir svojega strahu, doživijo napad panike, ki ga spremljata dušenje in bruhanje.
Pteranofobija običajno izvira iz otroštva. Strah lahko izvira iz nečesa tako neškodljivega, kot je žgečkanje perja. Vendar je ta fobija običajno posledica ornitofobije – strahu pred pticami.
